Divji pogovori

Kot je bilo omenjeno v poglavju "Ponovni razmislek o kmetijstvu", je eden najpomembnejših vidikov sprememba paradigme, zlasti glede kratkoročnega cilja, ki je osredotočen na učinkovitost in dobiček. Stoodstotno se strinjam, da je treba podpirati različne okolju prijazne prakse (od permakulture do agroživilstva), večnamenske pokrajine (na podeželju in v urbanih pokrajinah) in lokalnost. Poleg tega menim, da je to pomembno:
-ustvariti participativne mreže znanja in strokovnega znanja ter jih narediti veliko bolj prepoznavne: povezati in se učiti iz dobrih praks za male in srednje velike kmete.
- podpreti "skupnosti" in "zadružne" strukture (finančno in tudi z izobraževalnimi programi, kot je ERASMUS+), da bi jim dali več moči in jim zagotovili več orodij in struktur.
- ustvariti sinergije z drugimi področji blaginje EU in zdravja ekosistemov, kot so formalno in neformalno izobraževanje (več brezplačnih in podprtih programov o socialno-ekološko prijaznem kmetijstvu) ter zdravstvena in prehranska pismenost.

-Ohranjanje zemljišč (za zaščito raznolikosti) je mogoče tudi z agrogozdarstvom, vendar tudi, če se več zelenja (od mikro do makro) pusti na drugih območjih: na ulicah, celotnih površinah mestnih krajin in obrobij, fasadah. Čeprav urbano kmetijstvo ne bo rešilo problema, je precej pomembno, saj "posreduje" pismenost in neguje naše družbeno tkivo (ediblecitiesnetwork
-Vzlic medsebojni povezavi med kmetijstvom in gospodarstvom: kmetijstvo je osnova za proizvodnjo zdrave prehrane. Kmetijstvo, ki ni okolju prijazno, je škodljivo za zdravje državljanov EU (in planeta) in je gospodarno: povzroča tudi bolezni, od prekomerne telesne teže do bolezni dihal in hormonskih bolezni.
V tem smislu morajo imeti okolju prijazne prakse in proizvodi nižje davke ali pa morajo biti brez njih, saj dolgoročno prispevajo k zdravi družbi. Samo pomislite na milijone evrov, ki jih je EU vložila v raziskave sladkorne bolezni pri otrocih in mladostnikih.

Permakultura vključuje različne rastline in živali, posnema naravne ekosisteme ter povečuje odpornost in produktivnost. Trajnostne prakse, kot so kolobarjenje, agrogozdarstvo in ekološko kmetovanje, izboljšujejo zdravje tal in biotsko raznovrstnost ter zmanjšujejo škodo za okolje. Na primer, raznoliki nasadi v permakulturnih sistemih so lahko več kot desetkrat bolj produktivni kot monokulture.

Za olajšanje tega prehoda so potrebne znatne naložbe in politična podpora. Evropska unija lahko prevzame vodilno vlogo s preusmeritvijo kmetijskih subvencij v trajnostne prakse, uveljavljanjem strožjih okoljskih predpisov in spodbujanjem poštenih delovnih standardov. Države, kot sta Danska in Nizozemska, so s strogim upravljanjem hranil in kmetijskimi inovacijami že dosegle uspeh.

EU lahko s prednostnim obravnavanjem trajnostnega kmetijstva daje svetovni zgled, spodbuja bolj zdrave prehranske sisteme, varuje okolje in zagotavlja socialno pravičnost.

Velika kmetijska podjetja pogosto trdijo, da so za zadovoljitev svetovnega povpraševanja po hrani nujni intenzivni načini kmetovanja z visokim donosom. Vztrajajo, da so trajnostne kmetijske prakse neživljenjske in da bodo povzročile pomanjkanje hrane v primerjavi z je sporno in večplastno vprašanje. Čeprav obstajajo upravičeni pomisleki glede donosa in razširljivosti v določenih okoliščinah, obsežni znanstveni in empirični dokazi kažejo, da lahko trajnostno kmetijstvo s pravo podporo zagotovi dovolj hrane in hkrati ohrani biotsko raznovrstnost. Za premagovanje teh izzivov je potreben celovit pristop, ki vključuje reforme politik, dostop do trga, tehnološke inovacije in globalno sodelovanje. Z obravnavo teh dejavnikov je mogoče doseči ravnovesje med zanesljivo preskrbo s hrano in ohranjanjem biotske raznovrstnosti ter zagotoviti trajnostno in pravično prihodnost za vse.

Obnovitev naravnih habitatov, prilagodljiva pridelava hrane, spremljanje degradacije tal in trajnostne prakse, manj pesticidov, obnova morskih habitatov, mokrišč, saj naravna obnova varuje pred izgubo biotske raznovrstnosti. Vplivi podnebnih sprememb, kot so ekstremne poplave, vročinski valovi, gozdni požari in neurja, lahko povzročijo izgubo biotske raznovrstnosti. Predlagani ukrepi so izboljšanje površin gozdov in naravnih območij, mokrišč, šotišč, morske trave, izboljšanje morskih območij kot ukrepov za zajemanje in sekvestracijo ogljika v smeri dolgoročne ogljične nevtralnosti, izboljšanje in ublažitev učinkov podnebnih sprememb ter naravnega obnavljanja.